Tovorne vlake je dolgo časa spremljalo osebje v lastnih vagonih za prtljago. Poleg strojevodje je bilo na postajah prostora še za poveljnika čopora in ranžirja. Pred uvedbo neprekinjenih zračnih zavor je bil avto tudi bivalni prostor za zavornika. Tam so se lahko pogreli in pojedli, medtem ko so bili na železniških postajah. Običajna splošna oznaka spremljevalnega vozila je bila Pwg (paketni avtomobil za tovorne vlake). V času vsesplošnega pospeševanja tovornega prometa je Deutsche Reichsbahn (DRB) od leta 1941 naprej nabavil več kot 700 spremljevalnih vagonov iz različnih tovarn vagonov (Waggonwerke West, Rastatt, SGP). Te so bile izdelane v več serijah in po različnih risbah v jekleni konstrukciji. Lahko so bili ogrevani in so imeli poleg pakirnice še vozniški prostor, vstopni prostor in stranišče. Pakirnica je bila dostopna preko notranjih drsnih vrat. Nekateri vagoni so bili dostavljeni z voznikovo kabino na strehi. To je strojevodji omogočilo opazovanje signalov. Ta je imela do šestdesetih let prejšnjega stoletja obveznost spremljanja signalov, kasneje so te strešne nadstreške odstranili z večine železniških podjetij.
Ker so bili avtomobili izdelani v več tovarnah in so po drugi svetovni vojni ostali v različnih evropskih državah, se razlikujejo po nekaj presenetljivih detajlih, predvsem na strehi, sprednjih koncih, bočnih stenah, razporeditvi oken in število oken. Vozila so bila dolgo časa v številnih tovornih vlakih kot vagoni za prtljago tovornih vlakov ali vagoni za spremstvo tovornih vlakov pri nekaterih železniških družbah zaradi možne največje hitrosti 100 km/h in tudi v potniških vlakih.

Besedilo je strojno prevedeno.