Da bi pokrili ogromno povpraševanje po gradbenem materialu »pesku« v tovarnah betona in plošč v Karl-Marx-Stadtu in Zwickauu, je bilo treba velike količine tega materiala prevažati po železnici iz peskokopov v deželi Colditzer. Sodobna priča iz osemdesetih let prejšnjega stoletja je poročala: »Vlake so naložili v jamo »Sandwerke Biesern« blizu Sermuth/Codlitz v okrožju Leipzig. Nakladanje je bilo izvedeno z rampe v višini tal s češkim kolesnim nakladalnikom tipa "Vadroma". Ta postopek je bil zelo dolgotrajen in delovno intenziven, saj so pesek najprej s tovornjakom vozili na nakladalni tir in ga odlagali, nato pa s pomočjo kolesnega nakladalca nalagali na ravne 4-osne tovorne vagone tipa Res.
Kolikor se spomnim, so v 80. letih 20. stoletja vsak delovnik vozili vsaj trije peščeni vlaki, včasih s parnimi lokomotivami. Parne lokomotive BR 50.35 so bile v Colditzu dvakrat na dan. Kmalu za razredom 50 je prišel razred V 100 (razred 110) z drugim praznim vlakom in čakal v Colditzu, dokler se razred 50 ni vrnil v Colditz z naloženim vlakom. Pot za vlak do Glauchaua je bila vedno po Zwickauer Mulde, drugi vlak je peljal po Schlenzu iz Rochlitza preko Narsdorfa do Karl-Marx-Stadta. Zaradi zapletenega nakladanja peska v Sermuthu je Deutsche Reichsbahn na vlake postavljal vagone ploščate vrste Res in občasno tudi "Emils", torej vagone E.
Lokomotiva 50 3670-2, okrašena s spominsko ploščo, je bila nazadnje uporabljena pred peščenim vlakom Gag 56353 na Muldentalbahnu 12. junija 1988. Vrhunec je bilo slovo od lokomotive 50 3670-2 in njene posadke v skladišču Glauchau. Ta spominska plošča je priložena modelu za samostojno montažo kot tiskan kovinski znak.

Besedilo je strojno prevedeno.